Ob svetovnem dnevu fizioterapije smo k pogovoru povabili ga. Petro Kotnik, višjo fizioterapevtko in uni. dipl. org., ki dela kot predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. Njena popolna predanost poklicu in skrb za druge, ki ju je čutiti iz njenih besed, so gotovo zelo pomembna popotnica njenim študentom, bodočim fizioterapevtom.
Da bom fizioterapevtka, ko bom velika, sem se odločila že v osnovni šoli. Žal je tej odločitvi botrovala poškodba in kasneje operacija ne samo enega, temveč obeh kolenskih sklepov. Ob pogledu na fizioterapevtke, fizioterapevte, ki so izvajali rehabilitacijo, sem vedela, kaj hočem delati v življenju.
Ob koncu 2. letnika študija na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Ljubljani (davnega leta 1995) sem si začrtala poklicno pot. Najprej sem prišla na prakso v Terme Šmarješke Toplice za dva tedna in ostala kot študentka za pomoč ob deficitu kadra. Dobila sem tudi kadrovsko štipendijo in temu je logično sledila zaposlitev. Ob delu sem se izobraževala v sami stroki na področju manualne terapije, ortopedske medicine, aktivne udeležbe na simpozijih in kongresih in tudi vertikalno. Zaključila sem univerzitetni študij na Univerzi v Mariboru. 25 let kasneje sem se odzvala vabilu Univerze v Novem mestu in postala predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede.
Najlepši občutek in največje zadovoljstvo je pacientov izraz na obrazu, kjer ni več videti bolečine. Zadovoljen pacient, ki ti pove, da je bolje, da lahko sam nese žlico v usta, da lahko zapne modrček na hrbtu, se lahko počeše, lahko gre v kopalnico in se sam umije, gre na stranišče….. Verjamem, da se to sliši kar malo smešno, vendar dokler nisi sam na tem mestu, ko tega ne zmoreš, enostavno ne razumeš in ne veš, o čem govorim. Vse to sem izkusila na svoji koži. Premalo cenimo svoje življenje in ZDRAVJE. Premalokrat se trudimo, da bi ga ohranili in negovali, vzdrževali v dobri kondiciji.
Kadar ni napredka. Kadar imaš pacienta, ki se ne trudi in ne gre v isto smer, kot ti.
Ljudje nas potrebujejo, ko že boli, ko pride do poškodbe. Absolutno je to pomembno. Pomembno pa je tudi, da pride oseba pravočasno do fizioterapevta in ne šele čez nekaj mesecev. S tem mislim seveda tudi na predolge čakalne vrste.
Menim, da se poklic fizioterapevta premalo umešča v preventivo. Tukaj je veliko zamujenega. Danes beremo, koliko je hipokinezije v svetu že pri mlajših. Menim, da bi morali umestiti poklic fizioterapevta še bolj na primarno raven, tudi v vrtce, šole kot sodelavca, ki bi svetoval in vzgajal mlade v smislu pravilnih obremenitev v sistemu izobraževanja in kasneje v poklicu. Če bi uspeli, bi zagotovo pripomogli k zmanjšanju dolgotrajnih bolečin, absentizma z delovnega mesta in h kvalitetnejšemu in srečnejšemu posamezniku, ki mu je mar zase in za družbo.
Da, vse kar ste našteli in ne sme pozabiti, da mora najprej poskrbeti zase. Biti mora v dobri fizični in psihični kondiciji.
V prvi vrsti mora biti ČLOVEK. Mora poslušati in slišati. Mora imeti iskrico, da želi pomagati in biti srečen pri tem, kar počne. Drugače ne moreš biti srečen v življenju.
Hvala ga. Petra za pogovor in želimo vam veliko zadovoljstva in lepih trenutkov pri vašem delu.
